deDouceDouleur

Adeline je dvignila roko, kot bi bila v transu; vedno se je premikala z mezmezirano počasnostjo. Z njene dlani je mezela zlata, napol prozorna tvarina in objemala njeno kožo kakor lepljiva, utekočinjena svila. Na njenem bledem kolenu je pustila sled majhnih kapljic, ki so se v popoldanski svetlobi svetlikale kakor dragulji.
Dekle, ki še ni bilo ženska, je lenobno obrnilo ozko dlan in opazovalo, kako tekočina mezi navzdol, po sledi njene modrikaste žile in se pri pokrčenem komolcu razdelila v dva potočka, ki sta se izlila v jantarno, svetlikajoče se jezero brez valov, tako ravno in brezčutno popolno.

Skozi špranjo je v zatemnjeno omaro priplavalo le malo bisernate svetlobe, a vendar je bila dovolj široka, da je skoznjo zrl par čokoladno rjavih oči, ki so bile razprte tako na široko, da je bilo moč videti beločnico in majcene rdečkaste kapilare, ki so se kakor pajkove niti razpredale pod vlažno površino.

Zadrževal je dih že tako dolgo, da je pozabil, kako je inhalirati kisik; zaradi sladkobnih vonjav se je upiral želji, da bi legel na dno neugledne črne luknje in zaspal za vedno, vendar jo je moral videti, enkrat, edinkrat, prvič in zadnjič zares. Brez ogromnih očal z belimi okvirji in belimi stekelci, ki so ji zakrivali polovico obraza, brez žvenketajočega kiča, ki ji je oklepal vrat, brez tiste sive obleke, ki ni kazala oblin; zdaj je odložila vse, vse je odvrgla, vse zapustila in ostala je samo ona, tako neresnična kakor bitje z drugega sveta ...

Adeline je odprla jantarne oči, vse na njej je bilo nežno, pastelno. Popoln baročni ideal, ki ga ni nihče razumel.

Porcelanasta kad je stala sredi sobe, brez vsakega dodatnega pohištva in logike so bila po stenah obešena ogledala, majhna, velika, okrogla in kvadratna, z razkošnimi zlatimi okvirji, srebrnimi intarzijami - zbirka, vredna miljonov, od stropa do tal, visela so čez edino podstrešno okno z belim okvirjem in razmnožila njegovo svetlobo. Visela so tudi čez poševni strop in vrata vzidane omare, ki to ni bila. Zlati okrašeni okvirji, tako očitno pretirani, so se vrteli v neobstočem vetru in se zadevali v tišini, kakor da bi liki, premazani s srebrom vedeli, da je ne smejo zmotiti.

Kad je bila popolnoma bela in zloščena, pod površino se je svetlikalo na stotine bisernatih pik. Cev, ki je vodila naravnost iz tal, je bila iz medenine in je dajala vtis, kakor da ni bila še nikoli uporabljena. Edine stvari, ki so ga spravljale ob živce, ki so razbijale perfektnost tišine, so bile majhna zelena škatlica z rumeno-rdečim napisom in bakren vžigalnik, eden tistih Zippov, ki so prerasli že v kult, ter zastarel diktafon, ki se je sprožil ob zvoku. Imelo ga je, da bi popravil nepravost in ga pogoltnil, samo zanjo.

Njeni udi so bili popolnoma beli, skoraj prosojni, marmornata koža je bila prekrita le z rahlimi pegami, ki so jo le dopolnile. Ker Adeline je bila sveta, le ona se je smela kopati v prepovedanem, v najbolj iskanem. Le ona je smela biti sama, ker so verjeli, da jo bo tekoča sladkoba medu ozdravila. Zacelila brazgotine. So morda vedeli? Njeni bronasti lasje so opustili divje kodre in se vdali tisti čisti dozi glukoze, ki so jo z bolečino nekoč iztisnili iz srca gozda.

 
Tišina. Vonj po kadilu in trans.

Počasi, ne da bi prekinila ritem neslišnega, se je premaknila. Zibajoče je dvignila pest, jo razklenila in osvobodila sladkega plašča, nato segla po škatlico in iz nje potegnila ozko leseno paličico.
Njeni gibi so se postoterili, ne pospešili - le razmnožili, stokrat in tisočkrat, iz enega ogledala v drugo, tretje, deseto, stoto - da se je prostor sam spremenil v morje popolnoma enakih valov v počasnem ritmu neslišne aleluje, ki jo je lahko slišala samo ona.
Vžigalnik se je odprl s klikom, znotraj težkih ovalov in tetraedrov je hkrati zagorelo tisoče plamenov. Paličica v njeni roki ni zagorela, začela je le oddajati dim, težak vonj, ki ga je bilo težko določiti.
 

Do potankosti se je spomnil njenega glasu, kako je vzvalovil in se nato spet spustil v nekaj hrepenečih tonih, ki so klicali po odrešitvi. Edinkrat, ko jo je slišal govoriti. pa še takrat besede niso bile namenjene njemu. Saj ni vedela zanj.

Rada bi videla sneg.

Ljubil je njeno ime, Adeline, ker je bilo tako popolno zanjo, edino primerno. Ljubil njeno zamaknjenost, sanjavost. Njeno norost. Ampak niso je razumeli, ona ni spadala sem. On je vedel, da ni zmešana, samo on je to verjel in nihče drug. Pa vendar ni smel ...

Edina, ki je govorila resnico, o sebi, o drugih - nikoli laži, nikoli pretvarjanj, tako neverjetno nerazumljena čistost življenja, da je bolelo. Kako je mogoče, da bitje ob toliko vročih čustvih sploh ne ve zanj? Vsak dan je šel mimo nje. Ni ga opazila, gledala je samo svoje rane. Vsak dan zažvižgal. Bila je gluha za vse razen za lastno bolečino.Vsak dan nemo prosil za pogled. Ni mu ustregla, ker tudi sebi ni nikoli, vedno le drugim, vedno je vse počela za druge, in to jo je pahnilo v norost.
 

Samo da je on edini vedel, da ni nora. Da so v resnici nori vsi drugi.
 

Danes je prvič videl najsvetejše, danes je vedel. Ona bo zadnje, kar bo videl, tako je bilo prav, samo to in nič drugega.
 

Vse je vedel o njej. Da so njene najljubše spodnje hlačke tiste bele s čipkasto obrobo, da si je lase vedno sušila tako, da je na široko odprla vhodna vrata, da na morju ni nikoli pogledala iznad sončnika z rdečimi pikami, ker sonca ni prenesla; preštel je vse njene ljubimce, vse snubce, premeril vsak korak, ki ga je naredila, odkar jo je zadnjič videl. Z njo je bil, ko je v spalni srajci stala na okenski polici v osmem nadstropju in jo je prestregla njena dolgočasna sestra, sledil ji je, ko je šla prvič k psihiatru in jo v mislih podpiral, ko je v ambulantnem vozilu kri kapljala z njenega zapestja.
 

Precej časa se je pripravljal na to in še vedno ni mogel verjeti, da mu je uspelo, da je dejansko tukaj, da jo gleda, da jo vidi, posluša, čuti tako blizu sebe - najbližje do sedaj. Nanjo je mislil, ko se je umival v ledeno mrzli vodi, njo videl, ko se je oblekel, samo njo slišal, ko je v roke prijel steklenico in jo nagnil, jo čutil, ko je hodil po stopnicah, samo njo je hotel in nikogar drugega, nikoli več. Pa je ni mogel imeti in to je vedel.
 

Do zdaj se je trudil, včeraj pa se je vdal: včeraj je bil prvi dan pomladi. Včeraj je njena mati na koledarju prekrižala še zadnjo številko, ki jo je ločila od velike osemnajstke, ji zadušila oči z belo tančico in jo poslala v črni objem gotske cerkve, kjer so bakreni zvonovi njenih las oznanili ječo.

Zdaj ni bila več njegova, on pa je bil še vedno njen.

Zdaj se je ne bo mogel nikoli dotakniti, nikoli ujeti. Nikoli imeti ... Nevzdržnost dihanja brez nje je bila odločilna. Zdaj se je moral le še opomniti na to, pa je tista teža, ki jo je zdaj potreboval, spet legla nanj. Temno rjavi lasje so se zableščali, iz jezera čokolade je uspela uiti le ena sama solza, usta so se namrščila v koncentraciji, ko je v tisti črni luknji zraven bisernate popolnosti stopil na stol, se previdno naslonil na zanko in poletel.

Povzročil ni niti šuma, da je ne bi zmotil.

Brez čustev me ni, brez čustev živim
Kot prazna lupina, brezdušna praznina
Duši me, mrtvi, želim, da boli

Prazni obrazi, strti izrazi
Na mrtvih licih ponarejeni nasmehi
Na črnih podobah razvrednoteni grehi

Izkušnje učijo, srca bolijo
Želje zatirane, potrebe zasužnjene
Noge razklenjene, solze izmuznjene

Koraki zvenijo, čustva bledijo
Plavam v temi, smrt hoče k meni
Brez čustev me ni, brez čustev živim

Obstoj je vprašljiv, svet vpadljiv
Živim v iluziji človeka s čutnostjo
A padam v prepad, stranjo za stranjo

Knjigo zaprem, oči ne odprem
Čutim, kako se v steklo spreminjajo
Pogled zamegljen, usta se spominjajo

Vlažno, toplo, čuteče
Kakor življenje preteče
Mraz se oddaljuje, toplota obožuje

Veter v mojih laseh spreminja se v prah
Zrak v mojem telesu potisne me v strah
Življenje, bežim pred njim

Pod mizo se skrivam, madež pokrivam
Hlapi bencina, nad mano temina
Diham težko, kričim hudo, z močjo

Bonboni na tleh, presladki so zame
Metulj je med njimi, bori se za bitje
Pomoč je odvečna, hočem le kritje

Vsak od nas vpraša o lastnem obstoju
Nihče od nas noče odgovora z vonjem po resnici
Vsak od nas se zavije v laži v samici

Če bi lahko, bi se umaknila
Če bi lahko, bi podarila
Če bi lahko, čustva

Da bi občutili drugi, kar hočem jaz
Da bi imeli oni, za kar živim jaz
Da bi živeli vi za tisto, kar preziram jaz

Ne, tega ne dam.
 

© Lyrish.